Zadnjič mi je prijateljica, ki dela v neki poročni agenciji,
pripovedovala zgodbo o neki poroki, ki se je odvijala pretekli mesec nekje v
okolici Ljubljane. Par, ki se je poročil, je že pol leta prej prišel v njihovo
agencijo na sestanek, da se dogovorijo o možni organizaciji poroke. Že ko sta
prišla na sestanek, se ji je zazdelo, da sploh nimata pravih namenov o poroki
prek poročne agencije. Na sestanku ju je zanimalo vse možno o tem, kaj vse je
sploh potrebno za izpeljave poroke. Ogledala sta si prav vsa poročna vabila, ki jih je imela na
voljo v salonu, prav tako sta prelistala vse foto albume z porokami, ki jih je
imela na voljo v poročnem salonu. Vzela sta si nenavadno veliko časa za izbiro,
saj sta menila, da so vabila za poroke
še posebej pomemben del njuine poroke, saj želita, da bi bila njuna poroka
unikatna in originalna. Nekako sta ji dajala vtis, da še ne vesta, kako naj bi
izgledala njuna poroka. Po izčrpnem
sestanku, ko je prijateljica že mislila, da bo dobila nov posel, vstala in
rekla, da so jima njene storitve absolutno predrage. Tudi prav. Saj je najbrž
navajena tega, da pač ne more dobiti prav vsake poroke. So pa namesto nje
prišle druge stranke. Na ta sestanek je že davno pozabila, potem pa je pred
nekaj dnevi govorila z neko kolegico, ki je bila povabljena na to poroko.
Povedala ji je, da je bila celotna poroka ena sama velika
zmeda. Prvi kiks so bila poročna vabila.
Na vabilih je sicer pisalo, na kateri lokaciji civilnega obreda se morajo
gostje zbrati, a se je bodoča nevesta pri tiskanju poročnih vabil, ki jih je
izdelala sama, zmotila za dve uri. Tako so gostje morali čakati na prizorišču
kar dve debeli uri, brez vode v najhujši vročini. Nekateri so se zmrdovali, a
so le potrpeli do konca obreda, saj so vedeli, da jih po obredu čaka zdravica z
penino. A kaj, ko sta ženin in nevesta pozabila njenemu bratu naročiti, naj že
prejšnji dan da hladit penino za pogostitev in kanapeje za prigrizek. Brat je
to storil le 4 ure pred poroko in se šampanjec sploh ni shladil do pogostitve.
Tako so morali gostje piti mlačen šampanjec in jesti čegumijaste kanapeje. Pa
so tudi ta spodrsljaj gostje nekako spregledali. Ko pa so prišli do gostilne,
kjer bi potekalo poročno slavje, je šlo vse narobe, ko so se gostje želeli
posesti za mize. Ker ni bilo sedežnih redov, so se gostje posedali kar
naključno, tako da so na koncu skupaj pristali nekateri stari družinski člani,
ki se nikoli niso kaj posebej marali med sabo. Tako je poročno slavje minilo v
znamenju starih zamer in razprtij. Do tega ne bi prišlo, če bil bi sedežni red
za poroke sestavljen premišljeno brez posedanja skregane žlahte med sabo.
To se seveda zgodi, ko bodoči mladoporočenci hočejo za svojo
poroko narediti vse sami brez kakršnekoli pomoči. Nekaterim seveda uspe,
marsikomu pa se na ta račun sanjska poroka spremeni v pravo nočno moro. Ob tem
pa sploh ne pomislijo, da s samoorganizacijo naredijo veliko dela tudi svojim
prijateljem, ki morajo na poročni dan delati, namesto da bi uživali z ženinom
in nevesto. Mogoče pa bi bilo pametno kdaj pa kdaj tak projekt, ki je organizacija porok, prepustiti komu
izkušenemu, ki bo znal biti vedno na pravem kraju ob pravem času in skrbeti, da
bo vse potekalo nemoteno.
