Kako si neveste same organizirajo poroke

Zadnjič mi je prijateljica, ki dela v neki poročni agenciji, pripovedovala zgodbo o neki poroki, ki se je odvijala pretekli mesec nekje v okolici Ljubljane. Par, ki se je poročil, je že pol leta prej prišel v njihovo agencijo na sestanek, da se dogovorijo o možni organizaciji poroke. Že ko sta prišla na sestanek, se ji je zazdelo, da sploh nimata pravih namenov o poroki prek poročne agencije. Na sestanku ju je zanimalo vse možno o tem, kaj vse je sploh potrebno za izpeljave poroke. Ogledala sta si prav vsa poročna vabila, ki jih je imela na voljo v salonu, prav tako sta prelistala vse foto albume z porokami, ki jih je imela na voljo v poročnem salonu. Vzela sta si nenavadno veliko časa za izbiro, saj sta menila, da so vabila za poroke še posebej pomemben del njuine poroke, saj želita, da bi bila njuna poroka unikatna in originalna. Nekako sta ji dajala vtis, da še ne vesta, kako naj bi izgledala njuna poroka. Po izčrpnem sestanku, ko je prijateljica že mislila, da bo dobila nov posel, vstala in rekla, da so jima njene storitve absolutno predrage. Tudi prav. Saj je najbrž navajena tega, da pač ne more dobiti prav vsake poroke. So pa namesto nje prišle druge stranke. Na ta sestanek je že davno pozabila, potem pa je pred nekaj dnevi govorila z neko kolegico, ki je bila povabljena na to poroko.

Povedala ji je, da je bila celotna poroka ena sama velika zmeda. Prvi kiks so bila poročna vabila. Na vabilih je sicer pisalo, na kateri lokaciji civilnega obreda se morajo gostje zbrati, a se je bodoča nevesta pri tiskanju poročnih vabil, ki jih je izdelala sama, zmotila za dve uri. Tako so gostje morali čakati na prizorišču kar dve debeli uri, brez vode v najhujši vročini. Nekateri so se zmrdovali, a so le potrpeli do konca obreda, saj so vedeli, da jih po obredu čaka zdravica z penino. A kaj, ko sta ženin in nevesta pozabila njenemu bratu naročiti, naj že prejšnji dan da hladit penino za pogostitev in kanapeje za prigrizek. Brat je to storil le 4 ure pred poroko in se šampanjec sploh ni shladil do pogostitve. Tako so morali gostje piti mlačen šampanjec in jesti čegumijaste kanapeje. Pa so tudi ta spodrsljaj gostje nekako spregledali. Ko pa so prišli do gostilne, kjer bi potekalo poročno slavje, je šlo vse narobe, ko so se gostje želeli posesti za mize. Ker ni bilo sedežnih redov, so se gostje posedali kar naključno, tako da so na koncu skupaj pristali nekateri stari družinski člani, ki se nikoli niso kaj posebej marali med sabo. Tako je poročno slavje minilo v znamenju starih zamer in razprtij. Do tega ne bi prišlo, če bil bi sedežni red za poroke sestavljen premišljeno brez posedanja skregane žlahte med sabo.

To se seveda zgodi, ko bodoči mladoporočenci hočejo za svojo poroko narediti vse sami brez kakršnekoli pomoči. Nekaterim seveda uspe, marsikomu pa se na ta račun sanjska poroka spremeni v pravo nočno moro. Ob tem pa sploh ne pomislijo, da s samoorganizacijo naredijo veliko dela tudi svojim prijateljem, ki morajo na poročni dan delati, namesto da bi uživali z ženinom in nevesto. Mogoče pa bi bilo pametno kdaj pa kdaj tak projekt, ki je organizacija porok, prepustiti komu izkušenemu, ki bo znal biti vedno na pravem kraju ob pravem času in skrbeti, da bo vse potekalo nemoteno.